Top 10 poletnih albumov

Machinedrum – Vapor City Kyuss – Welcome to Sky Valley Seefeel – Quique Faith No More – The Real Thing Wugazi – 13 Chambers Panda Bear – Tomboy Actresss – R.I.P. Dengue Fever – Venus on Earth The Bug – London Zoo At the Drive-In – Relationship of Command

Continue reading →

Gostujoča tipkovnica: Barbara Drole

V drugem največjem švedskem mestu so se pred dvajsetimi leti odvijali protesti, ki so se sprevrgli v (policijsko) nasilje. Prebivalci in prebivalke so bili globoko šokirani in pretreseni. Leta kasneje so vsi po vrsti v navezavi na pretekle dogodke uporabljali sintagmo »posilstvo Göteborga«. Nisem jih razumela. Zdelo se mi je celo, da pretiravajo, da so…

Continue reading →

A much bigger house

“If you’re caught up in your story, it’s like living in a tiny apartment, with just enough room for you and your little mattress. The moment you get a little space between yourself and your thoughts, it’s like moving into a much bigger house. Then there’s room to invite people in. There’s space for you,…

Continue reading →

Frank

Frank S Frankom sva šla na sprehod Frank je vedno točen in jaz včasih zamujam Frank nima ure, jaz pa imam dve Eno na roki in eno na telefonu Frank tudi telefona nima Dobiva se ob križišču dveh cest Frank je tiste sorte človek Ki vidi v prihodnost In ko te pogleda v oči Se…

Continue reading →

Neil Gaiman: Drugi ljudje

“Tukaj čas drugače teče,” je dejal zlodej. Od trenutka, ko ga je zagledal, je vedel, da gre za hudiča. To je vedel prav tako dobro, kot je vedel, da je v peklu. Nobena od teh dveh reči ni mogla pomeniti prav nič drugega. Soba je bila dolga in zlodej je čakal ob peči na skrajnem…

Continue reading →

Glukozamin

tako dolgo smo se prepirali da bi se zdaj že morali strinjati a nikoli ni prepozno za še eno opustošenje rekli so nam precej se mudi a ni bilo dovoljeno izvedeti koliko se spodobi izdati svoje potomce otročičke upadlih lic nekdo je pripomnil: Prihodnosti ni nikjer tu blizu dajmo si no še malo duška

Continue reading →

Odhajanje 1

Kmalu me ne bo več tu. Nikamor ne grem, le ne bo me več. Ostalo bodo te roke, ki komajda še pišejo, ostal bo ta torzo, ki komajda še lovi zrak, ostale bodo te noge, ki komajda še vrtijo pedale. Ostala bo ta glava, ki naj jo, lepo prosim, nekdo drug napolni s sabo. Mene ne bo več. Na krilih sprijaznjenja in predrznih slik iz ogledala je težko leteti, pa vendar, jaz bom letela. Nekdo naj, prosim, dobro potvori vsa ta čustva, da bodo prava. Nekdo naj, prosim, nase navleče več, kot lahko prenese. Nekdo naj zdrgne štedilnik in knjige zloži po abecedi ali kakšnem drugem smiselnem redu. Nekdo naj uvidevno posluša glasbo, da ne bo zmotil sosedov. Nekdo naj reče: “Ne, ne, sploh ni problema.” Nekdo naj dela za manj, kot bi si zaslužil. Nekdo naj posluša Ulver in reče: “To je še vedno to.” Nekdo naj očetu reče: “Rad te imam in vem, da me slišiš.” Nekdo naj reče vse to in doda svoj pečat. Mene ne bo več.