14. september 2011

Frank

S Frankom sva šla na sprehod
Frank je vedno točen in jaz včasih zamujam
Frank nima ure, jaz pa imam dve
Eno na roki in eno na telefonu
Frank tudi telefona nima
Dobiva se ob križišču dveh cest

Frank je tiste sorte človek
Ki vidi v prihodnost
In ko te pogleda v oči
Se vedno ponižno začne apokalipsa
Ko hodiva, zabriševa mejo
Med zemeljskim in božanskim
Med človeštvom in prihodnostjo
Ko hodiva, po naju udriha evolucija
In ko sedeva, sediva v naročju vesolja
Na robu obstoja
Najdeva dostojanstvo
In provocirava brezbrižna božanstva

Frank ima čudovito telo
Jaz pa navadno
A tu jih ne potrebujeva
Z roba se zibava na svilenih nitih
In se sprijeno dotikava nedolžnosti

Neil Gaiman: Drugi ljudje

“Tukaj čas drugače teče,” je dejal zlodej.

Od trenutka, ko ga je zagledal, je vedel, da gre za hudiča. To je vedel prav tako dobro, kot je vedel, da je v peklu. Nobena od teh dveh reči ni mogla pomeniti prav nič drugega.

Soba je bila dolga in zlodej je čakal ob peči na skrajnem koncu sobe. Množica predmetov je visela na kamnitih sivih zidovih, in to so bili take sorte predmeti, da si jih ne bi bilo pametno ali prijetno od blizu ogledovati. Strop je bil nizek, tla pa sumljivo nestabilna.

“Pridi bliže,” mu je dejal zlodej, in prišel je. Zlodej je bil gol in suh kot prekla. Imel je globoke brazgotine in videti je bilo, da je bil nekoč dolgo nazaj prebičan. Ni imel ušes in ni imel spola. Imel je tanke in stisnjene ustnice in njegove oči so bile oči peklenščka: videle so preveč in šle predaleč in pod njihovim pogledom se je počutil manj vrednega celo od muhe.

“Kaj pa zdaj?” je vprašal.

“Zdaj,” je rekel zlodej z glasom, v katerem ni bilo niti obžalovanja niti navdušenja, le grozljiva, odločna vdanost zadanemu, “zdaj te čaka mučenje.”

“Kako dolgo bo pa trajalo?”

Zlodej je samo zmajal z glavo in ni odgovoril ničesar. Počasi se je sprehodil vzdolž zidu, ogledoval si je priprave, ki so visele na njem, najprej prvo, nato še druge. Na skrajnem koncu zidu je poleg zaprtih vrat visel korobač iz razcefrane žice. Zlodej ga je snel s svojo triprsto roko in svečano ponesel nazaj. Šibe korobača je položil v ogenj in se zastrmel vanje med tem, ko so se ogrevale.

“To je nečloveško.”

“Da.”

Konice korobačevih šib so svetile svetlo oranžno.

Ko je zlodej dvignil roko, da bi mu zadal prvi udarec, je dejal še: “S časom boš tudi na ta trenutek imel prijetne spomine.”

“Lažnivec.”

“Ne,” je dejal zlodej. “Kar sledi,”, je razložil v trenutku, preden je spustil roko, da po njem poči s korobačem, “je namreč še veliko huje.” Korobačeve šibe so nato zahreščale in zasikale na možakarjevem hrbtu, zarezale so skozi njegova draga oblačila, žgale, parale in cefrale so med udarjanjem in zakričal je – in to ne zadnjič v tistem prostoru.

Na zidu tiste sobe je bilo 211 priprav in sčasoma je izkusil prav vse od njih. Ko je bila beračeva hči, s katero se je intimno seznanil, spet očiščena in nameščena nazaj na steno, je mož z razbrazdanih ustnic dahnil: “Kaj pa zdaj?”

“Zdaj,” je dejal zlodej, “pa se začne prava bolečina.”

In se je.

Vse, kar je kdaj storil, pa bi bilo bolje, da ne bi. Vsaka laž, ki jo je kdaj povedal – sebi ali drugim. Vsaka majhna bolečina in vse velike bolečine. Vsaka izmed njih je bila povlečena iz njega, podrobnost za podrobnostjo, centimeter za centimetrom. Zlodej je odgrnil zaščito pozabe, odgrnil jo je vse do zadnje resnice in bolelo je bolj kot karkoli pred tem.

“Povej mi, kaj ti je šlo po glavi, ko je odkorakala skozi vrata,” je dejal zlodej.

“Zdelo se mi je, da se mi je zlomilo srce.”

“Ne,” je dejal zlodej brez sovraštva v glasu, “ni se ti.” Strmel je vanj brez izraza na obrazu in mož je bil prisiljen pogledati proč.

“Mislil sem si, da sedaj ne bo nikoli izvedela, da sem spal z njeno sestro.”

Zlodej je razstavil njegovo življenje, trenutek za trenutkom, vsak grozoviti hip posebej. Trajalo je sto let, ali pa morda tisoč let – v tisti sivi sobi sta imela na razpolago ves čas, kar ga je, in proti koncu je spoznal, da je imel zlodej prav. Telesne muke so res bile prijaznejše.

Končalo se je.

In ko se je končalo, se je znova začelo. Zaradi tistega samospoznanja, ki ga ni imel prvič, je bilo skupaj še veliko bolj neznosno.

Ko je sedaj spregovoril, je sovražil samega sebe. Ni bilo več in izmikanj, nobenega prostora za karkoli drugega kot bolečino in jezo.

Govoril je. Nič več ni ihtel. In ko je končal, tisoč let pozneje, je molil, da bi zlodej odšel do zidu, snel odiralni nož, hruško ali vijake.

“Ponovno,” je dejal zlodej.

Začel je kričati. Kričal je zelo dolgo.

“Ponovno,” je dejal zlodej, ko je končal, kot da ne bi bilo nič izrečeno.

Bilo je kot lupljenje čebule. Na tokratni poti skozi svoje življenje se je poučil o posledicah. Seznanil se je s posledicami stvari, ki jih je storil; stvari, glede katerih je bil slep, ko jih je počel; spoznal je načine, na katere je prizadel svet; dojel škodo, ki jo je povzročil ljudem, ki jih ni nikoli poznal, srečal ali naletel nanje. Bila je najtežja lekcija do sedaj.

“Ponovno,” je dejal zlodej, tisoč let pozneje.

Čepel je na tleh poleg peči, nežno se je zibal, oči je imel zaprte in pripovedoval je zgodbo svojega življenja, med pripovedovanjem jo je na novo doživljal od rojstva do smrti, ničesar ni spreminjal, ničesar ni izpuščal, z vsem se je soočal. Odprl je svoje srce.

Ko je končal, je obsedel tam, čakal je na glas, da reče “ponovno”, a vse je ostalo tiho. Odprl je oči.

Počasi je vstal. Bil je sam.

Na skrajnem koncu sobe so bila vrata in med njegovim zrtjem vanje so se pričela odpirati.

Skoznje je vstopil mož. Na njegovem obrazu je vladala groza, pa tudi prevzetnost in ponos. Mož v dragih oblačilih je naredil nekaj obotavljajočih korakov v sobo, nato pa obstal.

Ko je videl moža, je razumel.

“Tukaj čas drugače teče,” je dejal novemu prišleku.

 

Prevod: Nina Hlebec

 

glukozamin

tako dolgo smo se prepirali
da bi se zdaj že morali strinjati
a nikoli ni prepozno
za še eno opustošenje
rekli so nam precej se mudi
a ni bilo dovoljeno izvedeti koliko
se spodobi izdati svoje potomce
otročičke upadlih lic
nekdo je pripomnil: Prihodnosti ni
nikjer tu blizu
dajmo si no še malo duška