Vitriol

Moj žlahtnik stoji ob potoku, nagiba in ziba se z rokami, sklenjenimi na hrbtu, ter s pogledom motri in meri moč toka. Pri nogah ima 4 pločevinke piva, med prsti pa svaljka konopljino nitko. Skloni se in začne na en konec oprezno nizati pločevinke, eno za drugo. Se spomniš, kako smo temu rekli? mi kot kakšnemu prvošolčku kaže kovinsko odpiralo na vrhu piksne. Ja, vem, povedal si mi. No, kako? Sntntn. Mhm, si prikima v brado, nekaj sem te pa vendar naučil. Ko konča, en konec nitke naveže na sivo, vztrajno uvenjajočo bilko grmovja, drugega pa previdno položi v vodo. Obrne se k meni in mi pomigne, češ, glej, a nisem dobro naredil. Usta se mu zmagoslavno raztegnejo v neko naivno čustvo, ki bi lahko bilo zadovoljstvo, ko mu prikimam, in slišim ga, kako pri sebi nežno zarezgeta. S počasnim korakom se preslika k meni, namesti ob moj desni bok in družno se malo zabuljiva v najbolj leno sonce daleč naokoli. Misliš, da delamo prav, me kar naenkrat zresnjen vpraša iz rahle okajenosti.

Za naju se je vse začelo s kovinskimi oranžnimi skodelicami jugoslovanskih ponaredkov kave, ob katerih sva se počutila odraslo, da ne rečem gosposko. S prav tako oranžnimi krožniki, ki so imeli na dnu narisane bohotne rožne cvetove; in dokler nisi videl cvetov, se ni smelo vstati od mize. Z njenimi sivimi lasmi, ki so bili kadarkoli katerekoli druge barve samo na neki stari fotografiji nad posteljo v kuhinji. S številnimi izvodi lokalnega časopisja, ki je pod sabo upogibalo šibko stensko omarico s posebnimi letvicami, namenjenimi prav zlaganju tiskovin. Z duhom po sveže opranem perilu, ki se je ob sušenju kopalo v vonjih s sosedove puranje farme. S popisovanji uničene mladosti in napovedmi bodočih obžalovanj. In z vero v poštenost in dobroto. V tistih krajih se ljudem zmeša od dobrote. Včasih od lastne, včasih od tuje, a nikoli od tiste slovarske dobrosrčnosti. Tam veljaš za mehkužneža, če nisi s svojo dobroto vsaj enega sočloveka pripeljal na rob blaznosti.

A kdaj delaš kroge po stanovanju s kolesom? se je zagledal v bicikel, prislonjen na zid pod oknom. Ja, ob torkih. Res? Ne. Moj brat ni bil človek, ki bi znal opraviti s sarkazmom, in ni bil človek, ki kaže razočaranje, ampak če bi ga, bi se takrat zagotovo zarisalo na njegovem obrazu. Nekako vajen vsega mogočega je zavzdihnil in se začel razgledovati po drugih predmetih v stanovanju. Avokado ti je preveč zrasel. Vem. Prej bi ga bilo treba odrezati. Vem, nisem ga. Aha. Njegovi atomi se sklonijo h knjigam, zloženim pod posteljo. Moji atomi se zlivajo z biti, ko po računalniku brskam za receptom. Ti imaš nekaj proti kisli smetani? poizvedujem. Ne zelo načelno, ampak obraz mi vedno zacveti po njej, mi odvrne med tem, ko lista po Knjigi smeha in pozabe. In jaz ne maram, da mi obraz cveti. Pozabljam, kako mlad je in kako preprosto kuje grandiozne opise banalnosti. Cvetela bi tista rjava begonija tamle, če bi vsaj malo poskrbel zanjo. Kako to, da tako slabo ravnaš z rastlinami? Vse ti crkuje v tem stanovanju.

Ko si mlad, je zelo preprosto govoriti o smrti. Niete sem preposlušal do onemoglosti in verz “bližja je smrt, manjši je strah” se mi je vedno zdel le zelo imeniten. Ko si mlad, je zelo preprosto reči, da se ne bojiš. Poslušaš glasbo, ki se patetično, a pogumno spopada z minljivostjo, in bereš brutalne in senzibilne razprave na to temo. Svoje nadutosti glede lahkomiselnega opletanja z minljivostjo in neuničljivo prihodnostjo dolgo nisem zaznal. Nekaj malega se mi je posvetilo in me vznemirilo le ob tistem irskem filmu, v katerem neki stari, zoprni pisateljski prdec povsem nonšalantno reče svojemu counterpartu nekaj kot: “Veš, kako se lahko prepričaš, da si zares star? Nihče več si ne upa izreči besede ‘smrt’ v tvoji bližini.”

Obzorje je ravno začelo klecati pod težo naslanjajočega sonca, ko sva končala s kosilom. Ni se mudilo, zadala sva si vsa možne procesije banalnosti, ki so morala biti zavoljo avtentičnega potvarjanja normalnosti do potankosti uprizorjena. Kdaj moramo biti tam? so me njegove fragmentirane misli spraševale med tem, ko so vijačile čik. Ne pred deseto uro. Šele takrat se stavba izprazni. Aha, dobro. Kako si že rekel, da poznaš tega tipa? Anjin brat je. Anjin? Ja, moja bivša, Anja. Proti koncu sem se bolj razumel z njenim bratom kot z njo. Radiolog je in videti je kot Homer Simpson. Vedno se sprašujem, če to opazi kdo izmed njegovih … Kaj pa je? Nič, mislim, da sem jo slišal, grem pogledat. Odšel je v sosednjo sobo in prvič v vsem tem me je stisnilo v goltancu, a sem dolgo zatajevano tesnobo še enkrat potisnil v želodec. Na pultu iz navade poravnam edine tri preostale oranžne skodelice, in v kipečo vodo stresem preveč kave. Ko se usedlina poleže, dve izmed skodelic napolnim s kavo, tretjo ceremonialno postavim nazaj na polico.

Vse je v redu, je sicer resen glas zavaloval po zraku. Gledal sem tega tipa v zeleni halji in ga hkrati sovražil in moral hvaležno sprejemati za rešitelja. Trmasto sem se vkopaval v linolejska tla in si mislil, ne, ne bo. Rumena linolejska tla zdravstvenih ustanov ob pol enajstih zvečer ne pomenijo, da je vse v redu. Stali smo v majhni in katerikoli drug dan sploh ne neprijetni sobi. Zelena halja se je vajena nerodnosti pomudila pri vratih in rekla, vzemite si čas, ter nas pustila same. Kakšna laž, kakšna usrana laž, kakšen čas, se je vsulo iz mojega mlajšega brata. Lucijan, ne zdaj, sem ga rotil z najbolj brezveznim izrazom na ksihtu. Pokimal je, bolj sam sebi kot meni, in pokleknil ob bolniški postelji. V svojo levo roko je z desnico položil papirnato dlan brez življenja in ji rekel, solata je zrasla, sva jo kar pobrala, veš. Mačka se mi je ves čas motala pod nogami, ko sem zalival rože. Potonike cvetijo, vsi se jim čudijo. Jim odvrnem, da imaš čudežne roke. Šele zdaj sva oba dvignila pogled tudi k njenemu obrazu. Zdelo se mi je, da vidim, kako prvič v življenju na njem skuša zavladati spokoj. V tistem se njeni roki zganita, ustnici pa neslišno zaorjeta v sterilno tišino. Z glasom, ki ni več njen, zašepeta, še malo, še malo. Z nespremenjenim obrazom ji skušam povedati, naj je ne bo strah, da ne bo ničesar čutila. Dobro je, reče in v njenih očeh se utrne čudna in motna svetloba. Še malo, in bom umrla.

Odhajanje 1

Kmalu me ne bo več tu. Nikamor ne grem, le ne bo me več. Ostalo bodo te roke, ki komajda še pišejo, ostal bo ta torzo, ki komajda še lovi zrak, ostale bodo te noge, ki komajda še vrtijo pedale. Ostala bo ta glava, ki naj jo, lepo prosim, nekdo drug napolni s sabo. Mene ne bo več. Na krilih sprijaznjenja in predrznih slik iz ogledala je težko leteti, pa vendar, jaz bom letela. Nekdo naj, prosim, dobro potvori vsa ta čustva, da bodo prava. Nekdo naj, prosim, nase navleče več, kot lahko prenese. Nekdo naj zdrgne štedilnik in knjige zloži po abecedi ali kakšnem drugem smiselnem redu. Nekdo naj uvidevno posluša glasbo, da ne bo zmotil sosedov. Nekdo naj reče: “Ne, ne, sploh ni problema.” Nekdo naj dela za manj, kot bi si zaslužil. Nekdo naj posluša Ulver in reče: “To je še vedno to.” Nekdo naj očetu reče: “Rad te imam in vem, da me slišiš.” Nekdo naj reče vse to in doda svoj pečat. Mene ne bo več.

2015-06-14