V drugem največjem švedskem mestu so se pred dvajsetimi leti odvijali protesti, ki so se sprevrgli v (policijsko) nasilje. Prebivalci in prebivalke so bili globoko šokirani in pretreseni. Leta kasneje so vsi po vrsti v navezavi na pretekle dogodke uporabljali sintagmo »posilstvo Göteborga«. Nisem jih razumela. Zdelo se mi je celo, da pretiravajo, da so v nekakšni skandinavski maniri preobčutljivi. Moje nerazumevanje se je vleklo dobro desetletje. Vse do včeraj. Nečastna zahvala za to razsvetljenje gre vam, draga Mestna občina Ljubljana, s to kulturno razliko, da bi jaz raje govorila o izdajstvu Ljubljane. Izgubili ste namreč vso legitimnost, da se še kdaj kitite z nazivom mesto heroj. Zakaj točno?

Draga Mestna občina Ljubljana, v avtonomni coni Rog so delovali in se združevali nekateri izmed najbolj zapuščenih in zavrženih, neslišanih in utišanih, najrevnejših in deprivilegiranih prebivalcev in prebivalk mesta. O dejavnostih aktivistov, kulturnem, umetniškem, družbenokritičnem itd. udejstvovanju Rogovcev si lahko preberete marsikje, in verjamem, da v resnici njihove aktivnosti poznate. Na kratko rečeno pa je bil Rog prostor »ljudi z roba«, pa naj je bil ta rob finančni, socialni, kulturni ali pa miselni (tj. v njem so se srečevali tudi ljudje, ki ne razmišljajo kot t. i. večina ali pa razmišljajo o drugačnih stvareh), in včeraj ste s kordonom varnostnikov in policistov izbrisali to obrobnost. Nekako v stilu »če ne vidim, ne obstaja«; četudi gre v resnici za obrobje, odpadnike, ki so proizvod družbe in mesta, v katerem živimo. In veste, Mestna občina Ljubljana, VSAK izmed nas se lahko kadarkoli, tako rekoč čez noč, znajde na takem robu. Na robu, kjer odpovejo vsi družbeni in socialni mehanizmi, kjer odpovejo prijateljske in družinske vezi in kjer smo prepuščeni sami sebi. Da se življenje lahko obrne na glavo, in to čez noč, nam je v slabem letu še predobro demonstrirala še kar aktualna pandemija. Lekcije o tem, kako krhka so človeška življenja, družinske in skupnostne vezi ter celo družbene in državne institucije, prejemamo na dnevni ravni, a namesto da bi te vodile v več senzibilnosti za sočloveka in krepitev solidarnosti, se dogaja ravno nasprotno. In točno na tej točki je vaše včerajšnje dejanje absolutno in neobhodno zavržno! V času naraščajočih stisk ljudi, poglabljanju družbenih neenakosti in predvsem izgube kakršnekoli vere v lepšo prihodnost ste še malo udarili po najšibkejših in prezrtih prebivalcih našega mesta. Ste morda s tem za trenutek lahko pred sabo utajili tudi lastno nemoč in šibkost napram vsem grozotam, ki smo jim priča tako pri nas kot v svetu pretekle mesece?

Povejte mi, prosim, draga Mestna občina Ljubljana, kam naj grejo tisti naši someščani in someščanke, ki se ne počutijo nagovorjene s strani mainstream kulturne produkcije ali pa si je zaradi takih ali drugačnih razlogov ne morejo privoščiti? Kje naj najdejo sogovornike, ki bi jih vsaj malo razumeli, ali pa soustvarjalce, s katerimi bi lahko kreativno izražali svojo izkušnjo sveta, jo kulturno sublimirali, ali pa pomoč in podporo, ki je ne morejo dobiti od etabliranih institucij? Za to so namreč potrebni javni prostori srečevanj, odprtega dialoga in ohlapnejših pravil delovanja. In avtonomna cona Rog je pomenila tudi prizadevanje za tovrstne javne prostore. Javne prostore, kjer se občani in občanke, prebivalci in prebivalke lahko neobvezujoče srečujejo in si zamišljajo nove načine življenja v skupnosti, torej tudi in predvsem neustaljene. Vem, da tudi to veste, a ne razumem, od kod takšna zaverovanost v svoj prav. Veste, draga Mestna občina Ljubljana, vi niste ničesar »prevzeli v posest«, ker ni ničesar za prevzeti. Ker striktno gledano mesto in s tem Mestna občina Ljubljana ni v posesti nikogar oziroma (kar je isto) je v lasti vseh prebivalcev in prebivalk mesta skupaj. In ker skupnost vseh ni le vsota njenih delov, temveč entiteta sui generis, tj. entiteta, ki vsakega posameznika kot takega presega (in hkrati potencialno bogati), pa ste vi, kot zastopnik svojih občanov, le posrednik med prebivalci in prebivalkami mesta in celoto skupnosti, ki si je nihče ne more uzurpirati. In posredništvo med različnimi glasovi in željami prebivalcev in prebivalk ter to presežno entiteto skupnosti je dejansko umetnost politike. Umetnost (in ne morebiti podjetnost) politike pa pomeni tudi, da se je včasih treba postaviti na stran manjšine (napram večini), saj je tudi prva (nemalokrat zanemarjeni, a enakovredni) del skupnosti, ki jo kroji politika. Vsekakor pa je umetnost politike vedno postavljanje ljudi pred dobiček. Vedno. Saj je skorajda komično, da moramo občani in občanke vam razlagati, kaj je politika. So se pa o tem, kot slišim, pogovarjali tudi v Rogu.

Povejte mi, resnično lepo naprošam, tudi moja Mestna občina Ljubljana, kje v tem mestu se lahko v miru razjočem, ker ne želim živeti v skupnosti, kjer lahko vsak, ki mu nekaj ni všeč, nečesa ne more razumeti ali pa ker se (tudi upravičeno) počuti finančno, socialno, politično itd. nemočnega in izkoriščanega, udari po še šibkejšem? Pa saj vem. Trenutno mi še preostanejo klopi v parkih, a še te le dokler s svojim jokom morebiti ne kršim javnega reda in miru in le do 21 h. Ker slednje vas pa na primer v vsem tem času ni zmotilo. Pa bi vas lahko in tudi moralo. Kot še marsi-, marsi-, marsikaj drugega. Zato se mi zdi, da vam, draga Mestna občina Ljubljana, preostane le še eno potencialno herojsko dejanje, in sicer odstop vseh odgovornih za včerajšnjo izdajstvo skupnosti. Prepustite ostalim, da nemudoma začnejo dialoško reševati nastalo situacijo in kreirati mesto, kjer se bodo lahko počutili dobrodošli tudi tisti, ki so na njegovem robu. Da torej vrnejo smisel nazivu mesto heroj. Za odstopljene pa iskreno upam, da bo pomen tega naziva in vseh zapisov, ki se te dni vrstijo, z njimi zavibriral v krajšem času, kot sem ga za »posiljeni Göteborg« potrebovala sama.

Zapisala Barbara Drole 20. januarja 2021, dan po tem, ko je Mestna občina Ljubljana sredi mrzle zime in hude zdravstvene krize izgnala uporabnice in uporabnike Avtonomne tovarne Rog.