Odhajanje 1

Kmalu me ne bo več tu. Nikamor ne grem, le ne bo me več. Ostalo bodo te roke, ki komajda še pišejo, ostal bo ta torzo, ki komajda še lovi zrak, ostale bodo te noge, ki komajda še vrtijo pedale. Ostala bo ta glava, ki naj jo, lepo prosim, nekdo drug napolni s sabo. Mene ne bo več. Na krilih sprijaznjenja in predrznih slik iz ogledala je težko leteti, pa vendar, jaz bom letela. Nekdo naj, prosim, dobro potvori vsa ta čustva, da bodo prava. Nekdo naj, prosim, nase navleče več, kot lahko prenese. Nekdo naj zdrgne štedilnik in knjige zloži po abecedi ali kakšnem drugem smiselnem redu. Nekdo naj uvidevno posluša glasbo, da ne bo zmotil sosedov. Nekdo naj reče: “Ne, ne, sploh ni problema.” Nekdo naj dela za manj, kot bi si zaslužil. Nekdo naj posluša Ulver in reče: “To je še vedno to.” Nekdo naj očetu reče: “Rad te imam in vem, da me slišiš.” Nekdo naj reče vse to in doda svoj pečat. Mene ne bo več.

2015-06-14